Skupaj premagujmo travme

Celo nasprotno, ljudje so bili prepričani, da bodo tovrstni dogodki otrokom pomagali zrasti v pogumne in močne odrasle, ki se bodo znali bolje soočati z nevarnostmi. Danes vemo, da je takšno razmišljanje precej zgrešeno.
 

Že res, da slabe izkušnje okrepijo, ampak ...

Psihoterapevti se vsak dan srečujemo z ljudmi, ki nosijo posledice travmatičnih dogodkov iz otroštva. Zato opozarjamo, kako pomembno je, da se znamo odrasli, predvsem pa starši, na stresne dogodke pravilno odzvati. Otroku moramo znati pomagati »predelati« slabe dogodke in se ne delati, kot da se ni nič zgodilo.

To, da se otroci učijo iz slabih izkušenj, večkrat v svojih zapisih poudarjam tudi sama. Otroci jih potrebujejo zato, da se preizkušajo v svojih sposobnostih pa tudi da vadijo veščine soočanja z različnimi situacijami. A eno so slabe izkušnje, drugo pa dogodki, ki jih otroci doživijo kot travmatične.

Pri vseh stresnih dogodkih je sicer pomembno, da jih starši opazijo in jim namenijo pozornost ter otroku ponudijo čustveno podporo. Pri travmatičnih izkušnjah pa otroci še posebej močno potrebujejo ob sebi odraslega človeka, da jim pomaga predelati čustva in občutke, ki ga popolnoma preplavijo in onesposobijo.

Če otrok takšne pomoči ne dobi, lahko »zamrzne« v travmi, kar prinaša tako fizične posledice (psihosomatske težave) in bolezni kot tudi težave v čustvovanju in počutju, ne nazadnje pa tudi v vedenju, kar pa lahko pripelje celo do spremembe osebnosti. Starši recimo pogosto poročajo o tem, da je še včeraj nasmejan, odprt in vesel otrok nenadoma postal introvertiran, sramežljiv in odmaknjen, včasih celo nasilen in agresiven.

Da bi lahko ločili slabo izkušnjo od travmatičnega dogodka, moramo najprej razumeti, kaj travmatični dogodek sploh je.
 

Kaj so travmatični dogodki?

Travmatični dogodki so tisti nenadni (in tudi ponavljajoči se) dogodki, ki povzročajo intenziven stres in odstopajo od našega normalnega izkustva. Tovrstni dogodki nas vedno čustveno preplavijo in zrušijo naš običajni način soočanja s težavami. Takrat pogosto preklopimo na nagonske odzive. Lastnih dejanj in občutkov najpogosteje ne razumemo, zato lahko zaradi tega začnemo obsojati same sebe, kar pripelje do dodatnih težav.

Dogodki, ki jih ljudje najpogosteje doživijo kot travmatične, so:

• prometna ali druga nesreča,
• izguba ljubljene osebe,
• težja bolezen ali bolezen ljubljene osebe,
• operativni posegi,
• spolna zloraba,
• prisostvovanje nasilju,
• nasilje,
• ponavljajoče se čustvene zlorabe ali zanemarjanja (lahko tudi milejše oblike, kot je čustvena manipulacija),
• na prvi pogled manj pretresljivi dogodki, kot so padci, prepiri, ugrizi domačih živali ...

O teži travme ne odloča teža dogodka

O tem, ali bo po posameznem dogodku prišlo do travme ali ne, ne določa to, kako »težek« je bil dogodek, temveč to, za kako »težkega« ga doživi vsak posameznik. Dogodek, ki se nekomu zdi neobvladljiv in ga doživi kot travmatičnega, se drugemu morda ne bo zdel nič posebnega in se bo z njim spopadel brez težav.

Ta podatek pojasni dejstvo, zakaj se lahko dva človeka na enak dogodek odzoveta drugače. Težo dogodka oceni naša psihična odpornost.

Psihična odpornosti je sposobnost posameznika, da si po stresu in slabih občutkih, ki se pojavijo ob težjih izkušnjah in posebej ob travmatičnih dogodkih, hitro opomore in brez težav živi naprej.  

Nekateri ljudje so že od rojstva psihično bolj odporni kot drugi, a načeloma velja, da moramo psihično odpornost vsi razvijati vse življenje. Negujemo jo z učenjem v stresnih situacijah pa tudi preventivno z različnimi aktivnostmi in vajami.

Ena izmed zelo koristnih vaj za večjo psihično odpornost je raziskovanje zaznav v telesu. Vaja je zelo preprosta: naslonimo se na udoben sedež ali se uležemo na posteljo in poskušamo v mislih začutiti vsak del telesa. Pri tem poskušamo posamezne dele telesa sprostiti (v mislih), ključno pa je, da jih začutimo in poskušamo ugotoviti, kako se »počutijo«.

Sčasoma lahko svojo pozornost večkrat usmerimo na telo in prepoznamo, v katerem delu telesa občutimo določeno čustvo in na kakšen način. Takšne vaje so izjemno dragocene, saj z njimi usmerimo pozornosti na občutke, to pa nam pomaga, da te občutke v telesu hitreje prepoznamo in da nas ne spravljajo v stisko. Ko občutke začutimo, se z njimi v stresnih situacijah lažje soočimo, saj se jih ne prestrašimo.

O tem, kako razvijati psihično odpornost, govori tudi čudovita knjiga avtorjev Petra A. Levina in Maggie Kline z naslovom Skupaj premagujmo travme in stres, ki ponudi tudi vrsto vaj in iger.

Knjiga je sicer namenjena staršem oz. odraslim, ki delajo z otroki, a je kljub temu dragoceno branje za vsakega izmed nas, saj nam pomaga razumeti, kakšen vpliv ima travma na naše telo, kako se lahko na stresne dogodke pripraviti vnaprej in kako ravnati, ko so se nam že zgodili.
 

Začnimo na zdravih temeljih

Naša psihična odpornost je v veliki meri odvisna tudi od naše (notranje) sposobnosti za samoregulacijo čustev, ki jo začnemo razvijati že v prvih mesecih življenja in jo urimo vsa leta odraščanja.

Pri tem, kako vešče ravnamo s čustvi, ima ključno vlogo mama (oziroma starši ali skrbnik), ki je od prvih dni po rojstvu v najtesnejšem stiku z otrokom. Naloga mame je, da se kar najbolj učinkovito uglasi z otrokom, kar pomeni, da čim bolje prepoznava njegove potrebe in jih tudi v čim večji meri zadovoljuje.

Na splošno to pomeni, da otroku ponudi pravo mero tistega, kar potrebuje za zdrav razvoj, in sicer:

• skrb,
• ljubezen,
• varnost,
• hrano,
• bližino,
• pomiritev,
• skrb za higieno ...

Če znajo starši prepoznati otrokove potrebe in poskrbeti zanje, se otrok uči, kako se pomiriti, kadar je vznemirjen. Na ta način razvije sposobnost samopomiritve in s tem krepi psihično odpornost, da bo znal ob stresnih situacijah hitreje poiskati čustveno ravnovesje.

V poznejšem življenju zato v stresnih situacijah ne bo potreboval »pripomočkov«, ki bi mu prinesli pomiritev (npr. hrana, pretirana spolna aktivnost, droge, alkohol ...). Zato je res zelo pomembno, da so starši sposobni videti svojega otroka in njegove potrebe ter se z njim povezati.
 

Za travmo ni imun nihče

To, da imamo vzpostavljen trden in zdrav sistem za soočanje z nevarnostjo, je toliko bolj pomembno tudi zato, ker za travmatične dogodke ni imun nihče med nami. Z dogodki, ki jih bomo doživeli kot travmatične, se bomo nekoč v življenju srečali prav vsi.

To so dogodki, ki nas pretresejo – dobesedno. Naše telo namreč v hipu preplavijo hormoni, občutki in čustva ter vrsta drugih fizičnih zaznav, kot so vonji, bolečina in slike, ki jih je precej težko predelati. Zato je poleg že večkrat omenjene dobre psihične odpornosti zelo dobrodošlo, če poznamo procese, ki se med travmatičnim dogodkom in po njem sprožajo v našem telesu.

Če vemo, kaj se v telesu dogaja, lahko telesu pomagamo, da lažje in hitreje ponovno vzpostavi ravnovesje. To sposobnost imamo na srečo vsi prirojeno, a jo, če ne razumemo, kaj se z nami dogaja, pogosto »blokiramo«, s tem pa ostanemo zataknjeni v travmi. Da bi lahko dovolili telesu opraviti njegovo delo, moramo vedeti, kako deluje, ko se mu bliža nevarnost.
 

Kako deluje telo med travmo

Ob nevarnosti se naše telo iz miselnega načina procesiranja (ta poteka v najmlajšem delu naših možganov; v njem delujemo večino dneva) prestavi v čustveni del, ki je v starejšem delu naših možganov. Ta del veliko hitreje procesira informacije iz okolice kot t. i. miselni možgani in telesu zelo hitro pošlje signal, da nam preti nevarnost.

Takrat naše telo vklopi avtopilota in se pripravi na akcijo. Hkrati z informacijo o nevarnosti se sprostijo hormoni, ki pospešijo prekrvitev in preusmerijo energijo iz delov telesa, ki jih v akciji ne potrebujemo, v tiste dele, ki nam služijo za pobeg ali soočenje s situacijo.

Če je nevarnost tako huda, da iz nje ni moč pobegniti, telo odreagira z zamrznitvijo ali kolapsom (nezavest, nemoč), ker oceni, da bo s tem povečalo možnost preživetja. Ko nevarnost mine, telo vso odvečno nabrano energijo izloči iz sistema s tresenjem.

Če zaradi okoliščin procesa beg-ali-boj ne moremo zaključiti ali če po kolapsu ne sprostimo odvečne energije (če telesu ne dovolimo, da se trese), nakopičena energija ostane v telesu in začne povzročati težave.

Zato je zelo pomembno, da razumemo, da je tresenje normalen odziv telesa. Zato ga moramo dopustiti, saj se tako pravzaprav telo povrne v stanje uravnoteženosti.
 

Ko telo »zamrzne«

Če smo po dogodku še naprej v nevarnosti (npr. po prometni nesreči, ko obstaja možnost naleta, ali med šivanjem, ko ne moremo pobegniti), se proces ne more zaključiti, zato se »zaklenemo« ali »zamrznemo« v travmatični izkušnji.

Takrat se lahko pojavi vrsta težav, v različnih oblikah in stopnjah, kot so:

• nepojasnjene telesne bolečine,
• vsiljeni spomini na dogodek ali dogodke iz preteklosti,
• groza in strah v situacijah, ki nas spomnijo na dogodek,
• nočne more,
• pretirane čustvene reakcije in stresni odzivi ob običajnih situacijah,
• nenadne spremembe razpoloženja,
• izguba zanimanja za življenje,
• kronična utrujenost,
• anksioznost,
• depresija ...

Takšne težave lahko precej spremenijo naše življenje, saj nas omejujejo pri polnem doživljanju čustev in sveta okoli sebe. Hkrati pa zaradi teh težav pozneje pogosto iščemo pomoč strokovnjakov.
 

Kaj torej pomaga omiliti travmatični dogodek?

O tem, ali bo ogrožajoči dogodek pustil posledice ali ne, odloča več dejavnikov. Boljši ko je odziv, večja je verjetnost, da bomo po travmi hitreje okrevali in jo odnesli brez večjih posledic.

Najpomembnejše strategije ob soočanju s travmo (poleg psihične odpornosti) so:

1. Da smo po dogodku ponovno varni in ne ostajamo še naprej v nevarnosti.

Če se nevarnost ne konča, je velika verjetnost, da bomo razvili posttravmatski stresni sindrom, zato je pomembno, da se za otroke ali ljudi, ki so doživeli travmo, poskrbi in se jih umakne na varno.

2. Da so med dogodkom ali po njem ob nas mirni, sočutni in zanesljivi ljudje, ki nam vzbujajo zaupanje.

Tako se hitreje pomirimo in predelamo travmo. Pri tem ima veliko vlogo tudi dotik. (Če smo priča dogodku, z mirnim glasom prigovarjajmo žrtvi in se je nežno dotaknimo, če nam to dovoli.)

3. Da dobro razumemo čustvene odzive in dogajanje v telesu med travmatičnim dogodkom in po njem.

Včasih se ljudje sramujemo dogodka, svojih čustev in odziva. Če razumemo svoje reakcije, lažje sprejmemo in predelamo tudi svoje občutke. Žrtve travmatičnih dogodkov sebi najpogosteje zamerijo, da niso odreagirale na situacijo, se branile ali pobegnile. Ko izvejo, kakšen je naraven odziv človeškega telesa, lažje sprejmejo svoje ravnanje in se ne počutijo več krive. Če nekomu stojimo ob strani pri travmi, mu lahko prigovarjamo, da je v redu vse, kar čuti, in da se mu teh občutkov ni treba bati.

4. Soočenje s čustvi in telesnimi odzivi

Po travmatičnih dogodkih se pogosto bojimo soočenja z lastnimi občutki in čustvi, saj so nas med dogodkom preplavili in se jih zato bojimo. A ravno pogum, da se soočimo z njimi, in tudi, da telesu pustimo, da naredi, kar je njegova naravna reakcija na take dogodke, npr. da se prične tresti, nam lahko prihrani kar nekaj časa in tudi muk, ki sicer lahko sledijo nezaključenemu procesu telesa med tovrstnimi dogodki. Zato pomaga, da pomagamo žrtvi usmeriti pozornost na zaznave.
 

Travma ni smrtna obsodba

Na srečo znamo terapevti zelo dobro zdraviti travme, zato je okrevanje mogoče. Je pa postopek okrevanja ponavadi dolg in počasen ter zahteva veliko potrpljenja. Zato je vsekakor boljša preventiva kot kurativa.

Če otroci odraščajo ob odraslih, ki so se z njimi dobro uglasili, in hkrati tudi razumejo dogajanje v telesu ob stresnih dogodkih, imajo veliko boljše možnosti, da se tudi s težkimi življenjskimi situacijami dobro spopadajo in po njih hitreje okrevajo.

Če kot otroci niso imeli te sreče, lahko v odrasli dobi svoje razumevanje travme raziščejo z mnogimi izvrstnimi knjigami, ki so izšle na temo travm. Knjiga Skupaj premagujmo travme in stres je ena izmed njih. Njena odlika je, da na sistematičen način vodi skozi travmatične dogodke in poudarja, kako pomembna je reakcija odraslih v takih situacijah.

Ko bodo pozneje sami postali starši, bodo otroku ali tudi odraslemu s svojo mirnostjo in razumevanjem pomagali, da bo dogodek predelal in v telesu ponovno vzpostavil čustveno ravnovesje.
 

O avtorici